This website uses cookies to ensure you get the best experience on our website.
Domov    →    duševne bolezni     →     Zdravilne terapevtske zgodbice
Zgodbe so velik del psihoterapevtskega procesa, saj neposredno odpirajo oči in kažejo pot.

Zgodbe, ki jim lahko rečemo tudi metafore nas povabijo v svet s katerim se zlahka identificiramo. Povabijo nas, da pogledamo na situacijo z druge perspektive in to v svetu fantazije. Zgodbe se nikoli ne končajo z zaključkom. Ena zgodba lahko ima različni pomen za vsakega posameznika.

Ob zgodbi se dogaja globok čustven proces, brez da bi se tega kognitivno zavedali. Povedano drugače, dogaja se na nezavedni ravni. Stvari, ki stimulirajo te procese imajo neverjetno moč. so kot posajena semena v nezavedni del uma. Tiste, ki naletijo na rodno zemljo bodo zelo hitro vzklila, tista, ki ne, pa bodo počasi izginila.

Kaj ima pes takega, da je sposoben vzbudi v človeku njegovo naravno dobro bit? 

dokazi

Dva meniha

Dva budistična meniha sta potovala od enega samostana do drugega. Prejšnji dan je zelo močno deževali, zato je bila pot razmočena in blatna polna večjih in manjših luž. Prideta do zelo velike luže ob kateri je stala mlajša ženska, popolnoma zbegana in nemočna. Morala je preko luže, a misel na to, da bi si zmočila čevlje, je bila grozna. Eden od menihov ji ponudi pomoč. Prime jo, dvigne in vzame v naročje ter jo prenese na drugo stran luže, kjer jo zopet postavi na tla. Ženska se zahvala in meniha molče nadaljujeta pot. Po nekaj kilometrih drugi menih ne zdrži več in vpraša: "Kako si mogel, kako si jo lahko prijel, dvignil v naročje in prenesel preko luže, ko pa dobro veš, da nam je prepovedano dotakniti se žensk!" Menih, ki je žensko prenesel preko luže, se mu nasmeje in odvrne: "Jaz sem jo pustil pri tisti luži, ti pa jo še vedno nosiš s  seboj."

    Zgodba govori i tem, da nas življenje velikokrat postavi pred izzive, da se odločamo kaj je prav in ne, ki pretresejo naše principe in pravila, ki smo se jim zaobljubili. In tako je prav, to je pač življenje.

    Pomembno je, da se zavedamo, da smo šli preko sebe za višje dobro in gremo naprej in tega ne nosimo s seboj. Ker, če nosimo s seboj smo se zataknili v tistem času in prostoru, obdani z obžalovanjem, krivdo ali celo sramom. Svet in drugi ljudje se velikokrat ploh ne ozirajo na nas, vse se dogaja v naši glavi. Zatorej izpustimo vse, kar nam ne služi več.